Zakaj v imenu pravice, pravičnosti, etike in ne vem še česa, ne "smemo" odpustiti nekomu, ki ni deloval v skladu z našimi prepričanji ali nas je prizadel?
Zakaj menite, da je dandanes toliko govora in pisanja o odpuščanju? Ali se spomnite, kdaj ste nazadnje komu zares zmogli odpustili? Ali se spomnite občutka, ki ste ga doživeli v tistem trenutku? Kako je reagiralo vaše telo? Mišice? Kakšne misli so vas spreletele? Ali ste začutili nov utrip srca? In novo dinamiko, kvaliteto dihanja? Ali vam je bilo toplo? Ali ste bili morda lahotnejši, spontano večkrat nasmejani? Ali bi lahko v tistem trenutku poiskali karkoli negativnega v povezavi z odpuščanjem?
Verjamem, da je odgovor na zadnje vprašanje »NE«. In zakaj torej še naprej toliko trpimo? Zakaj v imenu pravice, pravičnosti, etike in ne vem še česa, ne »smemo« odpustiti nekomu, ki ni deloval v skladu z našimi prepričanji ali nas je prizadel?
ZAKAJ ODPUŠČAMO?
Odpuščamo predvsem in najprej zaradi sebe. Da se osvobodimo dolgotrajnega trpljenja in muk. In prekinemo tok uničevalne energije znotraj nas, ki je nastala kot posledica ljubosumja, užaljenosti, jeze, agresije ali neznosne bolečine v nas. Ni enostavno, a če pomislimo, da smo lahko kdaj že manjše primere odpustili, potem obstaja možnost, da zmoremo tudi težje. V vsem tem ne rabimo biti sami. Lahko zaprosimo oz. poiščemo pomoč. In kar je zelo pomembno, je to, da smo motivirani za spremembe.
Kadar nekomu odpustimo, ne pomeni, da se strinjamo ali celo upravičujemo dejanja nekoga, ki je povzročil bolečino v nas. Gre za proces, s katerim sebe osvobodimo in preprečimo nadaljnje nastajanje tovrstnih situacij. Se tako rekoč zaščitimo. Ne le sebe, temveč tudi naše najbližje.
Še nekaj o človeku kot energijskem bitju...
Da bi lažje razumeli delovanje iz podzavesti, moramo najprej prepoznati človeka ne le kot fizično bitje, temveč tudi energijsko. Pri razmišljanju, čustvovanju in delovanju gre za neko obliko sproščanja energije. Negativna čustva, prepričanja, zunanje vezanosti... nesposobnost prepoznavanja oz. ignoriranje tistih potreb, ki ne izhajajo iz našega odnosa do zunanjega sveta, ampak iz hotenja našega srca in različne oblike notranjih konfliktov, vplivajo na podzavestno izgubljanje energije. Vsak telesni organ ima svojo značilno vibracijo in vsaka tovrstna vibracijska sprememba vpliva na naše razpoloženje in zdravstveno stanje. Kako močan bo ta negativni vpliv, je odvisno od čustvene vpetosti.
Glede na to, da svoje podzavesti ne poznamo, ne moremo vedeti katere energije nosimo v tem delu. Lahko jih postopoma spoznavamo skozi življenjske situacije ali ozaveščanjem s pomočjo terapevta.
Pri odpuščanju je dobro vedeti še to… v življenju se vedno, brez izjeme znajdemo v situaciji, za katero obstaja razlog. Na nas je, da ga prepoznamo. In ugotovimo, kaj pri sebi moramo spremeniti. Ob pravi spremembi okolica nima več priložnosti, da bi nas užalila, razjezila, prizadela itd. Lahko bi rekli, da je to način, kako sami sebe zaščitimo. Ljubezen v sebi je najvišja oblika zaščite. In če se vrnemo na tistega, ki je predhodno recimo užalil, bo moral posledice svojih dejanj razreševati sam pri sebi. Zato je nesmiselno, da se ne ukvarjamo z drugimi, ker svoje delo bo moral opraviti vsak sam.
STARŠI IN ODPUŠČANJE
Otroci in starši imamo posebno vez. Posebno zgodbo. Intenzivno izmenjavanje čustev. Prepletanje občutkov najgloblje ljubezni kot tudi jeze, agresije. Podrobnejšo vsebino o tem lahko najdete v članku »Kdo sem jaz in kdo je moj otrok«.
Večino razlogov za potek našega trenutnega življenja je moč najti v našem otroštvu, v takratnih dogodkih in medsebojnih odnosih z našimi starši. Zato je treba začeti pri sebi in starših. Z odpuščanjem sebi in staršem, se običajno razreši večina razlogov za naše trenutne težave, saj smo zadeli v srčiko našega notranjega demona.
KAKO SE ODZOVEJO OTROCI NA NAŠE ODPUŠČANJE
Ne nazadnje in izjemnega pomena je naslednji del. Starši običajno delujemo na način, da bo našim otrokom dano najboljše in da bodo v popolnosti preskrbljeni. V nematerialnem in materialnem smislu. Želimo jim, da so zadovoljni, srečni, polni notranjega miru, igrivi, nasmejani in še in še. Nase mnogokrat pozabimo. Vendar svojemu otroku dejansko največ damo, ko poskrbimo zase na vseh nivojih (fizični, čustveni, mentalni, duševni in duhovni) . »Zadovoljni starši, srečen otrok!«
Primer:
Kadar recimo mati nosi v sebi spomin na neki dogodek iz otroštva, ki je v njej povzročil tesnobo, jezo, žalost, užaljenost, razočaranje…, se običajno zgodi, da njeni starši ta vzorec ponovijo tudi pri svojih vnukih. Lahko je le delček, ki spominja na tisti dogodek in se bo mati počutila kot v tistem času njenega otroštva. V istem trenutku, ko bo mati začutila stisko, bo enako stisko začutil tudi njen otrok. V kolikor mati odpravi negativni spomin v celoti, ga tudi otrok ne bo zaznal.