Učenje na pamet ali učenje skozi igro? Kakšna so pričakovanja staršev in kaj v resnici otroci potrebujejo? Ali je strah pred prihodnostjo tisto, kar onemogoča zaupanje staršev v spontanost, sproščenost in podžiganje domišljije?
Veliko staršev je mnenja, da moramo otroke začeti učiti že zelo zgodaj in jim omogočiti pogoje, da si zapomnijo čim več podatkov. Prepričani so, da bo otrokom to v veliko pomoč pri nadaljnjem izobraževanju v prihodnosti in da bodo na ta način lažje nadgrajevali svoje znanje. Da bi bilo učenje v najzgodnejši fazi otrokovega življenja kar se da sproščeno in zabavno, poskušajo otroka »obogatiti« z raznimi informacijami skozi igro.
Od trenutka, ko postanemo starši, svojo novo funkcijo prevzamemo precej resno in postanemo še bolj strogi do sebe. Želimo dati največ in najboljše od sebe, zahtevamo popolnost in nezmotljivost. A kaj kmalu spoznamo, da nam nobene študije o vzgoji otrok niso več v pomoč, saj otroci zahtevajo drugačen odnos in pristop na vseh področjih. Od staršev zahtevajo pristnost, prisotnost, sproščenost, umirjenost, razumevanje in preseganje destruktivnih vzorcev, ki jih nosimo (starši) globoko v sebi. Zahtevajo lahkotnost, nasmejanost, navihanost... zahtevajo igro. In to je njihova temeljna pravica. Zato naj bi celotno področje vzgoje otrok potekalo skozi igro. Vse, kar jim želimo predati in jih naučiti, lahko naredimo skozi igro. Pa ne takšno... da le pravimo, da se igramo, v resnici pa »morimo« otroke z nenehnim ponavljanjem različnih podatkov in preverjanjem njihovega znanja, s čimer ustvarimo suhoparno in prisiljeno vzdušje. Ali pa celo to, da smo v igri le fizično prisotni, v mislih pa tavamo na razne konce in rešujemo nešteto težav. Četudi otrok v tej igri sodeluje, ga resnično dobro opazujte. Ali mu je igra res v veselje ali le izpolnjuje vaša pričakovanja? Ali se zares sproščeno zabava ali ustvarjate pritisk in nehote pogojujete svojo ljubezen do njega z njihovo zmogljivostjo memoriranja informacij? Ali je ta igra otroku pisana na kožo? Ali mu dovolite, da izraža sebe in svoja čustva? Ali ga spodbujate in prepoznavate njegove potrebe in potenciale? Ali vse to prepuščate vrtcem in strokovnim delavcem?
Otroci ne potrebujejo učenja podatkov na pamet, temveč jih moramo naučiti razmišljati. O tem pričajo tudi številne raziskave o razvoju otrokovih možganov. Margot Sunderland pravi, da s podžiganjem domišljije in omogočanjem svobodne igre, s katero lahko otrok razvija idejo v katero koli smer, ki si jo želi, spodbujamo vseživljenjsko radovednost, zagnanost, motiviranost in osredotočenost, da bo življenje lepo živel. To mu bo dalo moč za spoznavanje ljudi in podajanje na nove kraje, sposoben se bo napotiti skozi številna vrata – če bodo vrata zaprta, bo imel dovolj energije, da jih odpre. (Sunderland 2010, 96-98)
Literatura: -Payne, K. J. 2013, Kako lahko s poenostavljenim starševstvom otroke pripravimo na kompleksno prihodnost, Časopis Waldorfske šole Ljubljana, Ljubljana 2013, 7-8 -Sunderland, M. 2010, Znanost o vzgoji, Didakta, Radovljica 2010, 96-98