Zakaj je v današnjem času komunikacija tako težavna in skrivnostna? Zakaj imamo večje zaupanje v osebo, o kateri ničesar ne vemo? In hrati vemo o njej več kot o našem najbližjem? Ali kdaj pomislimo, kaj to pomeni za nas in kako vpliva na naše najbližje?
Vsak človek komunicira na svojstven način in uporablja sebi najbližje medije za prenos sporočil. Sporočila so lahko polna in bogata, ne glede na to, ali vsebujejo mnogo ali celo nobene besede. Pogosto so prazna, četudi so podana z obilo izrečenih in napisanih besed. Zakaj prazna? Zato, ker niso v skladu s tistim, kar čutimo. Ker namenoma ali nenamenoma prikrivamo sebe, resnico.
Sodobna težava v komunikaciji je ta, da zanemarjamo svoja čustva. Jih prikrivamo in se ne želimo soočiti z njimi. Bežimo k takojšnjem udobju in se odmikamo realnosti. Tisto, kar predstavlja še večjo težavo, so medsebojni odnosi v družini. Čedalje bolj kaže na to, da smo si ljudje v najožjem družinskem krogu, največji neznanci. Svojim najbližjim ne (z)moremo zaupati svojih čustev, ali pa ti zanje nimajo posluha. Zato pa imajo posluh recimo anonimneži na drugi strani spletnega foruma.
Zakaj zmorejo bodoče mamice na raznih forumih izražati svoje strahove do potankosti in deliti najintimnejše detalje z osebo onstran linije? In ne z očetom svojega otroka? Zakaj imajo večje zaupanje v osebo, o kateri ničesar v resnici ne vedo... a hkrati o njej vedo več, kot o svojem najbližjem?
Ali kdaj pomislimo, kako ta vzorec vpliva na naše življenje? Kakšen odnos imamo do sebe in svojih najbližjih? Kakšen odnos imamo do svojih otrok? Kakšen zgled dajemo svojim otrokom in kakšna sporočila jim puščamo? Ali se zavedamo dolgoročnih posledic, ki se bodo nekoč odrazile na naših otrocih?
Zakaj je komunikacija v današnjem času tako težavna, tako skrivnostna? Ker venomer hitimo, da bi dosegli čedalje višje cilje. Nenehno tekmujemo in hlastamo po materialnih dobrinah, pozabljamo pa na sebe, svoje resnične potrebe. Želimo se prikazati popolne, nadnaravne, da smo boljši kot drugi. A s tem prikrivamo tisto, kar dejansko smo in česa se sramujemo. Ne ljubimo se, ne cenimo se, naša samopodoba je nizka. Ne moremo se sprejeti, takšne kot smo. Največji paradoks v vsem tem pa je, da je vsak človek unikaten, svojstven in drugačen od vseh ostalih. Nič boljši in nič slabši. On samo je. In je delček, ki tvori celoto. Brez njega ne bi mogla obstajati ta celota. Vendar svoje unikatnosti (sebe) ne more izraziti, dokler ne spozna resnice o sebi. Dokler se ne sooči s svojimi sencami, katerih namen je ravno ta, da ovrže plašč svoje »nevidnosti«.
Comentarios